Ko že govorimo o "tastarih" Mogoče res...
je pa tudi res, da sem pri Frescu dojel tudi naslednjo "življensko"....Kot posameznik ne moreš naredit veliko (če sploh kaj). Človek že celo življenje razlaga riše in poizkuša graditi...ob koncu njegovega življenja pa se lahko le z grenkobo ozre nazaj in reče "This shit's got to go!".
Poanta???? Je ta:
Večina nas je, ki v mladosti zremo (smo zrli) v prihodnost kot izpolnitev vsega tistega, kar si želimo in hkrati lahko ponudimo. To je kul!
Problem je, da tega absolutno ne bomo (nismo) zmogli sami...torej povezanost je tista preko katere lahko pride do kakršnega koli napredka (tudi in predvsem socialnega).
In če prevedemo poanto za šolske potrebe, bi se glasila nekako takole... fantje in dekleta radi se imejte, družite se tudi izven šole, spoštujte se ne glede na to kakšen "nos" ali brado ima sošolec (mogoče je kateri tudi drugače hendikepiran), ker boste tako lažje dosegli tisto, kar vam bo v življenju prineslo zadovoljstvo.
Moja šolska leta so potekala v precej prijateljskem vzdušju in sem še danes hvaležen, da je bilo tako. Hkrati pa mi je nerazumljivo razmišljanje (nerazmišljanje) kar velikega števila današnjih otrok, ki jim pravzaprav EGO seka do plafona in omalovažujoče gledajo na ostale in ustvarjajo klimo Alfa samčkov/samičk (ustvarijo si tudi nekaj prisklednikov). Oni drugi pa potem ostajajo na suhem in jim je treba vcepit EGO razmišljanje samo za to, da lahko preživijo!
Tista šola, ki ustvari občutek sožitja bolj kot pa občutek tekmovalnosti za ocene, je gotovo boljša.
In ko smo že pri šolah, lahko rečem še to, pošljite otroke tja, kjer šola poskrbi tudi za dobro sodelovanje med učenci. Ne skrbite za ocene...na koncu morajo vsi narediti tisto maturo.