PRESNA HRANA

PRESNA HRANA

PrispevekNapisal/a Vuga83 » 03 Okt 2011, 16:08

RADIKALNI DARVINIZEM IN REVOLUCIJA ŽIVE HRANE

Naša civilizacija je relativno mlada in tako se človeštvo tudi obnaša: kot nepremišljen, objesten, razsipen in z zabavo zaslepljen mlad človek, ki ne razmišlja o prihodnosti. Kot odgovor na problem pereče okoljske problematike številni strokovnjaki iz raznih področij znanosti razvijajo trajnostne strategije, ki bi uspešno omilile učinke okoljske krize. Pojavljajo se tudi projekti kakršen je »The Venus project«, ki predvidevajo vzpostavitev sodobne, tehnološko razvite in miroljubne družbe enakosti in solidarnosti, ki bi pravično in gospodarno razpolagala z naravnimi resursi. Odgovorov je veliko, sprašujem pa se ali si morda ne zastavljamo napačnih vprašanj.

Osebno sem mnenja, da nas antropocentrični egoizem zavira pred tem, da bi svet resnično pojmovali kot skupnost vseh čutečih bitij: rastlin, živali in ljudi, ki so enakovredno upravičena do naravnih virov. Razvoj pravičnejše in miroljubne družbe bomo po mojem mnenju lahko dosegli šele tedaj, ko bodo klavnice prenehale obratovati in bodo v njih organizirani kraji spomina. Masovno pobijanje živine, ki se v popolni nevidnosti vsakodnevno ponavlja se ne razlikuje od industrije smrti koncentracijskih taborišč. Brezčutnost do potreb in občutkov živali je trajna in nesporna osnova nasilja v katerega zapada naša vsejeda civilizacija. Šele družba, ki bo javnosti odprla klavnice, se pričela odkrito soočati z grozo, bolečino in trpljenjem živali v teh učinkovitih ustanovah in sprožila val upravičenih kritik na račun mesne prehrane, bo stopila na pot »ozdravitve« od sovraštva in nestrpnosti do soljudi.

Da bi zmogli obrniti poglavje pa potrebujemo rez, streznitev, distanco; kar potrebujemo je alternativa. Če si želimo doseči preobrazbo družbe enaindvajsetega stoletja v smeri večje egalitarnosti in dobrobiti vseh ljudi na svetu, ne smemo zanemariti revolucionarnega doprinosa presnega načina prehranjevanja kot strukturne rešitve z daljnosežnimi posledicami. Presnojedstvo izpodriva vse prehrambene režime, ki jih poznamo; je življenjski slog, ki zmore temeljito zasukati vrednotne lestvice sodobne družbe.

Presnojedstvo je po definiciji radikalni darvinizem, katerega dosledna izpeljava je, da je edina človeka dostojna hrana nekuhana hrana. Ideja uživanja žive hrane je dogmatična prav toliko kolikor je dogmatičen Newtonov zakon o gravitaciji. Charles Darwin je v knjigi »O izvoru vrst« utemeljil nauk o evolucionizmu. Kreacionistična doktrina o božanski naravi človeka, ki naj bi se fizično razlikoval od živali, se je zamajala v svojih temeljih. Človek ni in ne more biti podvržen drugačnim kemijsko-fizikalnim zakonom kakor tistim, ki veljajo za vse žive organizme našega planeta.

Radikalni darvinizem, kakor sem poimenoval dosledno upoštevanje evolucionizma tudi v človeški prehrani, je nova ideja, ki se bori za uveljavitev. Kuhana hrana je prežitek meščanskih praks; pred znanstveno akribijo se čadalje bolj trepetavo skriva za paravanom samoumevnosti. Izum toplotne obdelave hrane smo na neki točki zgodovinskega razvoja naturalizirali in se o primernosti tovrstnih postopkov ne izprašujemo več. Na podlagi te prehrambene ekonomije je bilo človeštvo sposobno sijajnih dosežkov. Zaradi te sporne premise, ki terja kritično refleksijo, človeštvu danes grozi propad.

Iz družbe preobilja, zasvojenosti in lažnih potreb moramo poiskati pot, ki nas bo privedla k temu kar je bistveno, nujno potrebno in nravstveno. V tem smislu je presnojedstvo tista svoboda, ki se sprosti, ko je »spoznana nujnost«. Ko gre za izbiro med »dobrim okusom« na eni strani in zdravjem na drugi nihče pri polni zavesti, vedoč kaj ga čaka v prihodnjih desetletjih, ne bi okleval. Dejstvo, da se velika večina ljudi seznanjenih s prednostmi presnojedstva danes odloča za to kar se zdi »dober okus«, pomeni le da nimajo dovolj uradnih informacij na podlagi katerih bi se lahko odgovorno odločili za svoje dobro.

Človek si z rodom opic deli skupnega prednika, zaradi česar se naša prebavila bistveno ne razlikujejo od prebavnih organov naših bližnjih sorodnikov. Opičnjaki v naravnem okolju uživajo sveže sadje, listje, oreške, semena in manjše količine surovega mesa (žuželke, školjke). V loku svojega življenja človek poje nekaj ton kuhanih in pečenih žit, več sto litrov mleka in mlečnih izdelkov in izdatne količine mesa. Diskrepanca med obema prehranskima načinoma je več kot očitna. Uživanje surove rastlinske hrane zadostuje za razvoj in normalno delovanje človeka, saj je absorbcija hranilnih snovi ob izključitvi kuhane hrane neprimerno boljša. Meščanska hrana bogato pogrnjenih miz prinaša prebavilom podobno korist kakor počasno a konstantno vsipanje peska v rezervoar jeklenega konjička, pri čemer se slepimo, da s tem vendarle ni nič narobe, saj se negativne posledice izrazijo šele na dolgi rok in niso neposredno razberljive.
Šovinistične in fašistoidne izjave o nezamenljivosti mesne hrane, so odraz razkrinkanih dominantnih pozicij. Glede bojazni, da bi človek regrediral v animalično stanje, se brez oklevanja strinjam s Plutarhom, ki v spisu »O mesni hrani« trdi, da živali v nasprotju s človekom niso škodoželjne in sadisično perverzne, zaradi česar je povratek k prvobitni nesprevrženi človeški naravi kvečjemu hvalevreden.

Ob izgubi je šok običajna reakcija. Večja kot je izguba, večji je šok. Upoštevanje vodila radikalnega darvinizma od nas terja nezanemarljivo odpoved. S težavo se lahko spopademo na dva načina: lahko se zapremo v obrambo sveta kakršnega poznamo in spremembe, ki jo prinaša nova ideja ne priznamo, lahko pa se nad njo zamislimo, čeprav nas sili iz položaja ugodja in se z izgubo soočimo na kreativen način, v smislu izziva. Ko sem sam bral literaturo na to temo, sem bil nekaj dni v popolnem krču. Sedel sem na mestu in se spraševal zakaj presunljive ugotovitve o prednostih uživanja presne hrane niso dostopne javnosti. Mojo zbeganost je še krepilo dejstvo, da veliki modreci in verski učitelji preteklosti (Kristus, Buda, Platon itd.,) o preprostem pravilu uživanja surove hrane niso imeli pojma. Kasneje sem spoznal, da smo Slovenci kljub monopolu nad vednostjo, ki je prerogativa konzervativnih institucij in državnih aparatov neprimerno bolj osveščeni o problematiki presne prehrane v primerjavi z državljani drugih evropskih držav.

Zavedati se moramo plastenja diskurzov, ideologij, praks, tehnologij, reprezentacij, in zdravorazumskih predstav, ki so jih različne družbe konstruirale stoletja in ob katere trčimo takoj, ko podvomimo v konsenzualno sprejeto normo o »uravnoteženi prehrani«, ki jo dietologi radi ilustrijajo s strukturo piramide. Številne kulture hrani pripisujejo cerimonialno vrednost in jo fetišizirajo. Živilom kot sta kruh in vino zahodnjaki pripisujejo velik simbolni pomen, kar še dodatno zamegljuje njihovo dejansko (torej nizko) prehransko vrednost.

Zgodovinskega pomena toplotne obdelave hrane ni mogoče zanikati. Peka in kuhanje predstavljata (podobno kot tudi izdelava orodij) enega izmed tehnoloških dosežkov, ki so človeku omogočili prilagoditev ter poselitev neprijaznih življenjskih okolij v času krčenja tropskih gozdov in poledenitev. Udomačitev divjih trav (žitarice) in njihovo nadzorovano gojenje, je osnova poljedelske ekonomije in neolitske revolucije, ki je privedla do razvoja sofisticiranih mestnih civilizacij z visoko stopnjo delitve dela.

Toplotna obdelava hrane je kulturna praksa, ki jo je potrebno postaviti v zgodovinski kontekst in jo relativizirati. Kuhanje in peka sodita v občem smislu na področje tehnologije. Izpeljave evolucijske teorije potrjujejo, da se tehnologija in biološka adaptacija na okolje medsebojno izključujeta. Uporaba orodje za smukanje listja z visokih vej drevesa bi žirafi onemogočilo razvoj dolgega vratu. Kot aksiom namreč velja, da biološka adaptacija kot posledica tehnološke inovacije ni možna, saj ni konsistentna s principom naravne selekcije. Naš lonec je ekvivalent žirafine grabljice, iz česar sledi, da človeška prebavila niso in ne morejo biti prilagojena na kuhano hrano.

Vsaka tehnologija ustreza določenim produkcijskim pogojem in družbenim razmerjem. Spopadanje s strukturnimi problemi, ki jih porajajo nove družbene potrebe pospešuje razvoj novih tehnologij in opuščanje starih. Če je bilo kuhanje v preteklosti še povsem legitimno, je v enaindvajsetem stoletju zaradi soočanja s problemom okoljske krize postalo odločno zastarela tehnologija. Na današnji stopnji razvoja trgovine, ki omogoča, da do svežega sadja lahko pridemo tudi v alpski vasici ali na Aljaski, je termična obdelava hrane atavistična praksa prav tako kakor tehnologija, ki sloni na uporabi fosilnih goriv. Industrijska vzreja živine in ekstenzivno poljedelstvo so za okolje izčrpavajoče gospodarske dejavnosti, vezane na vladajočo ideologijo, ki umetno ohranja družbeno stratifikacijo in v revščini zadržuje večino svetovnega prebivalstva.

Biološko pridelano sadje in zelenjava je danes pogosto drago razkošje v kolikor še ni postalo obča potreba. V primeru, da bi potrošniki enoglasno zahtevali neoporečno svežo rastlinsko hrano, bi na trgu sprva nastala kriza. Razrešitev problema bo v razvoju novih tehnologij, ki bodo omogočile redno oskrbo s temi primarnimi dobrinami. Ne daleč nazaj je bilo tudi meso še razkošje ali na primer dragocena sol. V srednjem veku bi vsakogar izmed nas, ki v kuhinji hrani začimbe imeli za bogataša. Tudi avto, računalnik ali mobilni telefon je bil nekoč luksuz za bogate, vse dokler te zadeve niso postopoma postale del našega vsakdana.

Podobno kakor se danes z distanco oziramo na znanstvene teorije in dosežke preteklosti bodo prihodnji rodovi kritično ocenjevali naš pogled na svet. Če se odrečemo predstavi, da smo kot civilizacija dosegli vrhunec omike, lahko brez večjih zadržkov predpostavimo, da se bo učenjakom prihodnosti medicinsko znanje enaindvajsetega stoletja in trenutno poznavanje delovanja človeškega organizma zdelo prav tako »primitivno« kakor se nam danes zdi fantastična teorija o štirih telesnih sokovih in z njimi povezanimi temperamenti, ki jo je od antike prevzela srednjeveška medicina. Z očišča prihodnjih generacij se današnje zdravstvene metode morda ne bodo zdele nič manj toge kot aseptična sholastična teologija.

Presna dieta dokazano odpravlja številne kronične bolezni (sladkorno bolezen, bolezni srca in ožilja, artrozo, poapnitev mehkih tkiv, bolezni prebavil, debelost, drastično zmanjšuje tveganje rakavih obolenj itd.) Živa hrana ne povzroča travmatičnega izgubljanja življenjskih moči in omogoča samoregeneracijo telesa. Na ta način se lahko znebimo nezavednega strahu pred regresijo v stanje otroške nebogljenosti v visoki starosti. Presnojedstvo je simbolni ekvivalent panaceje ali zdravila vseh zdravil in izvira večne mladosti »elixsir vitae«, ki ga je človeštvo do danes zaman zasledovalo tisočletja.

Tema zdrave prehrane je bila zaradi mnogovrstnih implikacij od nekdaj predmet interesa mislecev, ki so načrtovali družbeno prenovo. Tudi, če tega ne bi eksperimentalno preverili, dobro vemo, da nahranjen človek raje podari denar ubogim, kakor ista oseba, ko je lačna. Psihologi potrjujejo, da sta možganska centra za denar in hrano povezana. Kapitalizem je odraz percepcije narave, značilen za družbo, ki svet doživljajo kot neprijazno okolje v katerem je treba predvsem poskrbeti za lastno preživetje. Glede na človeško izkušnjo je za hrano treba delati, saj ta ne raste kar sama na drevesih. Eksistenčni strah pred lakoto, staranjem in pešanjem posledično vpliva na sebičen odnos posameznikov, katerih primarna skrb je kumuliranje dobrin za lastne potrebe. Čeprav tvegamo posplošitev in monokavzalno sklepanje, je z očišča presnojedstva pohlep po materialnih dobrinah ena izmed pojavnih oblik požrešnosti kot simptom fiziološke nepotešenosti in posledica zauživanja nekvalitetne kuhane hrane.

Emancipatoren potencial presnojedstva je daljnosežen. Odvisnost od kuhane hrane je prva izmed vseh odvisnosti. Raziskave so pokazale, da mešanica maščob, sladkorja in soli v predelani hrani povzroča zasvojenost. Kdor se je uspešno odvrnil od kuhane hrane in prečistil lasten organizem sedimentiranih oblog, ki so posledica zauživanja kuhane hrane, se bo brez večjih težav odrekel alkoholu, kajenju in drogam. Ko telo izloči usedline kuhane hrane se občutljivost organizma razvije do te mere, da mešanje nekompatibilnih živil povzroči slabost, alkohol in kava pa nista več užitna. Odpoved mesni hrani zmanjšuje agresivnost in spolne frustracije kar je izrazita prednost v hiperseksualizirani družbi. Nenazadnje uživanje surove hrane ukinja delitev vlog in segregacijo ženske za štedilnik.

Prevrednotenje vrednot se odraža v nepokorščini in bojkotu številnih industrijskih panog, ki so posredno ali neposredno povezane s prehrano: živilskopredelovalna industrija, farmacevtska, lepotna, industrija zabavne itd., in zavrnitev imperativov potrošniške ideologije. Interesno področje v trgovini se bolj ali manj omeji na kotiček s sadjem in zelenjavo, mnogo drugega postane odveč. Morda potrošništvo, kakor trdijo nekateri, dosega vrtoglave razsežnosti ker nadomešča izgubljeni smisel in polni duhovno praznino sekularizirane družbe, na kar se presnojedec odzove z ireduktibilnim idealizmom in optimizmom, izhajajoč iz življenjske izkušnje, ki ne pozna več odtujenosti od lastnega telesa in od narave. Michel Foucault je telo pojmoval kot kraj vpisovanja in izvajanja oblasti-vednosti, ki se manifestira na difuzen način preko tehnologij in praks, finaliziranih v samodisciplinaciji telesa in doseganju njegove maksimalne produktivnosti. Med človeka in njegovo telo se je prikradlo nevidno diskurzivno polje ideologije in slednjega uspešno zasedlo. Presnojedstvo je v tem smislu ena izmed protitehnologij ali načinov osvobajanja iz zanke oblasti, vsekakor pa najbolj subverzivna in učinkovita izmed vseh. Radikalni darvinizem je način riapropriacije lastnega telesa v vseh njegovih dimenzijah: fizični, duševni in duhovni in ima učinek streznitve, skepse ter kritične distance do diktatov institucij. Sledenje nazorom radikalnega darvinizma rezultira v sonaravnem življenju in avtonomni etiki. V tem smislu občudujem misel cerkvenega očeta Avguština »Ljubite, in počnite kar želite«. Ljubezen do vseh čutečih bitij in odpoved ubijanju je edini pogoj, ki mu moramo zadostiti, da se pred nami razpre neskončno možnosti za pozitivno in tvorno ravnanje.

Gesta radikalnega darvinizma omogoča ahistorično in transhistorično izkušnjo hranjenja neposredno iz »drevesa življenja«. Za tem, ko biološka mati odstavi dojko, se presnojedec prisesa na prsi matere Narave. Za neolitsko in industrijsko revolucijo se nam obeta nova revolucija, ki bo temeljito spremenila podobo moderne družbe, to je revolucija žive hrane, ki se je že začela. Ideja se je pojavila kmalu po drugi svetovni vojni, njen duhovni oče je Helmut Wandmacker. Ali se bo uveljavila je odvisno od materialnih okoliščin. Napovedati je mogoče, da bodo nekega dne tudi zdravniki začeli prehajati na presno hrano, kar bo pomenilo znaten korak k smeri večje osveščenosti prebivalstva. V medijih bodo predstavljene primerjave med zdravstvenim stanjem dveh starejših oseb, vsejedca in presnojedca, kar je zagotovo alarmenten podatek in boleča klofuta za normativni dispozitiv »uravnotežene prehrane«. Kdor ne bo skrbel za lastno zdravje bo na dolgi rok lahko stigmatiziran in celo diskriminiran. Delodajalci bodo privilegirali delavce, ki bodo manj koristili bolniški dopust. Za zavarovalniško politiko so enotne premije ne glede na faktor tveganja dobrodelna dejavnost, zaradi česar bodo ponovno prikrajšane osebe, ki ne bodo imele dostopa do presne hrane. Šele družbene spremembe bodo dolgoročno privedle do naraščanja števila osveščenih oseb in postopnega izpodrivanja tradicionalnih obrokov. S slabše kakovostno hrano kot so žita, mleko in meso se bodo morda nekega dne morali zadovoljiti deprivilegirani družbeni sloji ali ljudstva, ki poseljujejo sušne ali hladne predele planeta. Ubijanje živali bo v razvitem svetu prepoznano kot presežena prehranska ekonomija. Vztrajanje pri tem izkoriščevalskem načinu obstoja, ki nima fizioloških temeljev, bo v končni konsekvenci prepoznano kot temeljna zmota človeštva.


V Kopru, 3. oktober 2011

Jure Vuga
Vuga83
 
Prispevki: 3
Pridružen: 21 Sep 2011, 11:06

Re: PRESNA HRANA

PrispevekNapisal/a pokora » 03 Okt 2011, 16:23

Živijo, spet jest.
Ti tole je pa zanimivo, samo če hočeš , da bodo ljudje bral daj malo skrajšaj. Potem bi še jaz v službo nesel mal za prebrat, tako pa,... Sam pa ne grem krajšat ker se na spoznam zadost :lol: Pa ne mi zamerit prosim. Saj vsi vemo da je treba nekaj imet v glavi če hočeš kaj takega spesnit. Razen če je namenjeno samo najpametnejšim. potem pa tako ali tako odpadem in se ne pustit motit.
Takole zame, za druge drugače, za vse kakorkoli.
pokora
 
Prispevki: 55
Pridružen: 17 Sep 2011, 08:34


Vrni se na Dvig zavesti

Kdo je prisoten

Po forumu brskajo: Ni registriranih uporabnikov in 1 gost

cron